Prostori, v katerih živimo, so z nami povezani prav tako, kot je naše telo povezano z našo duševnostjo.
Zdrav duh v zdravem telesu, pravi latinski rek: za telo skrbimo, da bi se tudi duševno počutili dobro, in s celjenjem duševnih ran zdravimo psihosomatske bolezni.
Zelo podobno je s prostorom: s svojimi mislimi, čustvovanjem in delovanjem vplivamo nanj, da postane naše zrcalo; in potem to zrcalo vpliva na nas – podnevi in ponoči.
Ko svoje bivališče očistimo odvečnosti, naredimo prostor, da v njem lahko zasije tisto, kar najbolj blagodejno učinkuje na nas. Še več: misli in čustva se lahko polno razvijajo in izražajo šele takrat, ko niso utesnjeni – zato se tako dobro počutimo v naravi.
Navezanost na predmete, ki jih ne potrebujemo, je v naši potrošniški kulturi vidna na vsakem koraku, večinoma kar pri sebi doma. Nakopičene reči nas motijo, imamo pa celo vrsto izgovorov, zakaj se ne moremo posloviti od njih. Resnični razlogi pa so globlji, velikokrat nezavedni.
Večdesetletna lastna praksa in poglobljen študij tega področja sta mi odprla ta čudovito zdravilni prostor mojega delovanja. Desetletje psihoterapevtskega dela me je opremilo z znanjem, kako spremljati ljudi na poti preobrazbe.
Lahko se odločite za čiščenje nereda v vsem domovanju ali pisarni, lahko le v enem prostoru, ali pa želite morda poskusiti z enim samim delom, kot je recimo knjižna polica.
