Bralni izziv Žarkolov je nastal kot program bralnega krožka Žarek. Ker bi želeli veselje do branja deliti z drugimi bralnimi navdušenci, smo se odločili, da povabimo k sodelovanju vse, ki bi želeli izziv izpolniti iz domačega bralnega naslonjača. Namenjen je bralcem od 17. leta starosti dalje (meje navzgor ni:)).

V času od oktobra 2020 do 21. maja 2021 preberite knjige razpisanih žanrov/tematik. Vsak mesec bomo v knjižnici tudi izpostavili izbrane naslove ene izmed tematik. Prav tako izbiri knjig prosite za pomoč knjižničarjev ali pa si pomagajte s portalom Dobreknjige.si.

V zloženko zapišite, katere knjige ste prebrali ter izpolnite bralni dnevnik. Izpolnjeno zloženko do 21. maja 2021 oddajte v Knjižnici Logatec. V juniju 2021 bomo vse, ki bodo izziv zaključili, nagradili s posebno prireditvijo – srečanjem s slovenskim avtorjem. Zloženke dobite v naših knjižnici ali pa si jih natisnete: prenesi zloženko

Za dodatne informacije in kakšen bralni namig pišite na urska@knjiznicalogatec.si.

Pa obilico bralnih užitkov vam želimo!

Bralni krožek Žarek priporoča
Esejistika

Nora Ephron: Moj vrat mi gre na živce.

Knjiga (žal že pokojne) ameriške pisateljice, scenaristke, režiserke, dramatičarke, nas popelje skozi vsa desetletja življenja današnjih žensk.

S sočnimi primeri in metaforami nam predstavi vprašanja, dileme, spoznanja in življenjske resnice današnje ženske skozi različna življenjska obdobja. To bralcu poda na zelo duhovit in humoren način. Knjigo je napisala v svojih šestdesetih letih. Tako nam oriše mnogo svojih življenjskih izkušenj in zaključkov, kot mlada najstnica, študentka, mama, partnerica oziroma žena, potrošnica, prijateljica in kuharica. Knjiga, ki ti popestri turobne novembrske dni. Priporočam v branje.

Martina

 

Alojz Ihan: Državljanski eseji

Branje je bilo zelo zahtevno. Verjetno zato, ker je v njih analiza delovanja nas – državljanov Slovenije in je najtežje pogledati vase. S prstom hitro pokažeš na krivca, prst pa je težje obrniti k sebi.

Kako elegantno obide povojne poboje: »V vsaki vojni so žrtve predvsem ljudje in njim je treba pomagati. Če bi preprosto resnico sprejeli po vojni, bi zmagovalci dobili zaslužena odlikovanja, poraženci pa ustrezne kazni za svoja dejanja. In življenje bi šlo naprej.«

Zelo zanimivo je tudi razpredanje o naši morali: »Slovenci nismo Vikingi, smo revna hribovska družba, navezani na male družinske skupnosti.«

Opis značaja Slovenca je zelo kritičen, tudi neperspektiven, težko bo drugače. Današnje stanje to samo potrjuje.

Metka

 

Noah Charney: Slovenologija

V knjigi priženjenega Američana Noaha Charneya o Slovencih je natreseno toliko pozitivnih lastnosti o narodu, o navadah, o socialnih odnosih v zdravstvu , o ustvarjalni politiki, v primerjavi z Noahovo domovino, da se mi zdi da živimo v eni najboljših družbenih ureditev.

Jože

 

Chimamanda Ngozi Adichie: Vsi moramo biti feministi

Ta knjiga pa je zelo prijetna. Predvsem bi jo morali prebrati vsi moški direktorji. Ker res ne morejo vedeti, kako se počuti ženska, ki gre na pogovor za službo in jo sprašujejo koliko otrok ima in koliko so stari. Se razume, da vsi ti gospodje imajo otroke, za katere skrbi žena.

Dvojna merila. Moški sme nekaj, česar ženska ne. Predvidevanje, da je ženska manj izobražena, potrebuje šoferja ipd. Priporočam. Kratka in žal tudi žalostna zaradi položaja ženske v svetu in v Afriki.

Alenka

Vinko Mödrendorfer: Hvalnica koži

Möderndorferjev esej je odlično branje, še posebej nam da misliti v časih karanten, omejitev – kako pomembno vlogo v našem življenju imata dotik in koža. Njen vonj, čutenje svoje, predvsem pa kože drugega, ljubljenega bitja. 

“Pišem o tem, da je koža ljubezen. O tem, da nič ne more nadomestiti prave kože, pravega dotika, pravega vonja, čeprav je vse drugo popolno. Tega se v resnici zavedamo šele, ko vse mine. Ko kože ni več. Šele ko se zgodba oddalji, jo lahko vidimo v celoti. Ko zgodbe živimo, se jih zavedamo. Ko ljubezen odide, jo pogrešamo.” 

Priporočam – najprej dotik kože ljubega bitja, potem pa še branje te drobne knjižice.

Urška

 

Dramatika

Alejandro Casona: Drevesa umirajo stoje

Španski dramatik s pravim imenom Alejandro Rodrigez Alvarez, je z izbruhom španske državljanske vojne, odšel v ZDA  in nato v Argentino. V Buenos Airesu so  nastala njegova številna dela. V 60. letih prejšnjega stoletja, se je vrnil v domovino, kjer je kmalu po prihodu tudi umrl. Kljub nenavadnem naslovu dela, je samo delo komedija, pisana za odrsko predstavitev. Komedijo je uprizorila slovenska skupnost v Buenos Airesu: gledališče na slovenski pristavi Castelar.

Ideja dela je ljubezen oziroma relativnost ljubezni v družinskem krogu v primerjavi z ljubeznijo drugih izven družinskega kroga. Zgodba se vrti o neodgovornem vnuku ostarelega gospoda Balboe in njegove žene, ki se po svojem dolgoletnem odhodu v tujino naenkrat pojavi doma. Od svojih starih staršev zahteva prodajo njune hiše in z izkupičkom od prodaje bi poravnal svoje dolgove. Kaj se dogaja in kaj se bo dogajalo z njegovimi starim starši, ga ne zanima. Pomemben mu je samo denar, za poplačilo svojih dolgov ter da mu še kaj ostane za ponovno hazarderstvo. Znotraj te zgodbe se odvija še ljubezenska zgodba dveh zunanjih prišlekov, ki pomagata ostarelem gospodu in gospe Balboli preboleti boleč odhod njunega vnuka v preteklosti in reševati zaplet okrog njegovega nepričakovanega prihoda. V nekaj sekvencah je odrsko delo humorno, a ne pretiroma. Zgodba ima srečen konec: gospa Balboa samozavestno odžene svojega vnuka iz hiše, ker prepozna njegove prevarantske namere. Medse, v svojo družino pa prijateljsko povabi mlada dva zaljubljena “terapevta”: Mauricia in Marto, ki jih proglasi za svoja vnuka.

Martina

Matjaž Zupančič: Shocking shopping (tri drame)

Do današnjih dni se mi je dramatika upirala. Potreboval sem »podatke« iz živega , materialnega sveta, v drami pa gre pretežno za dvoboj odnosov med nastopajočimi osebami. S prebrano knjigo treh Zupančičevih dram sem prebil ta železni zid in se navdušil nad dramskim tekstom. Vse tri zgodbe, pisane v neoliberalnem sodobnem času, so v glavnem absurdne, vendar me pritegnejo s sočnim dialogom. V absurdnih situacijah in prizorih  je pomemben dialog in blesti tisti, ki požanje več simpatij.

Jože

Andrei Makine: Svet po Gabrielu

Pokaže nam ogledalo. Pokaže kako smo sprevrženi, neiskreni, kako ves čas igramo svoje vloge. Makine je mojster, tudi dramatike. Ena teh knjig, ki obogatijo / spreminjajo življenja.

Alenka

Gregor Strniša: Driada

Vselej aktualno dramsko delo, ki problematizira odnos človeka do drugačnega, nečesa kar je izven okvirov. O človekovi slepoti z zeleno, ali če si sposodim Driadine besede – da je vse zeleno eno. Skozi različne prizore sledimo Driadi, drevesni nimfi, ki si želi v mesto – Ljubljano … Pa na koncu pristane v norišnici. Kot že na začetku slišimo iz Driadinih ust: “Ljudje stojite na glavi, ta novi vek stoji na glavi, na glavi stoji ta nori čas, ne jaz – svet stoji na glavi.”

 

Življenjska zgodba

 Semezdin Medmedinovič: Me’med, rdeča ruta in snežinka

Bosanski pesnik, ki ga je vojna pregnala v Ameriko opisuje svoje življenje, povezano z ženo in sinom in s svojo in ženino boleznijo. Odlična biografija!

Metka

Jean Echenoz: Teči

Emil Zatopek in njegova zgodba. Kratka knjiga, 88 strani. Všeč mi je, da je pisana v tretji osebi in da ne govori o čustvih, ne podaja interpretacij, ampak dejstva. Skozi podatke si potem ustvarimo mnenje o njem in o politični situaciji v času, ko je postavljal rekorde. O pridobivanju viz, da je smel teči na določenih tekmovanjih. O tem kako ponosni so nanj, je narodni junak, in o tem kako prisilno dela kot smetar. Zahodni svet proti vzhodnemu bloku.
Kritika političnih sistemov. Le kaj vse bi lahko dosegel kot tekač, če bi le smel teči in ne da mu politika odmerja kaj sme in česa vse ne?

Alenka

 

Isabel Allende: Moja umišljena dežela
Oris čilenske zgodovine, karakterja, pokrajine. Njen pogled na dom, na nostalgijo, na izgnanstvo in priseljenstvo. Lepo berljivo, včasih objektivno, vedno subjektivno.
O tem kako ji je pisanje knjig pomagalo pri premagovanju depresije, o svobodi in še marsičem.
Simpatično.

Alenka

 

Polde Bibič: Spominjarije

Naš poznani dramski igralec P. Bibič je zapisal nakakšne spomine na svojo mladost v Mariboru posebej v času po vojni, v času socialistična izgradnje. Močno je občutil moč UDBE, dokler se ni osamosvojil in se naselil v Ljubljani. Zanimivo branje.

Jože

 

Fabio Geda: V morju so krokodili

V morju so krokodili je zgodba o otroku iz Afganistana, ki ga mati pri desetih letih  pošlje v svet, ker bi ga domača mafija zatrla. Za popotnico mu mati sporoči tri načela: Ne dotikaj se mamil – drog, ne prijemaj se za orožje in bodi pošten. Po mukotrpnem potovanju v nemogočih pogojih pripotuje preko Pakistana, Turčije, Grčije v Italijo, kot begunec.  Po milosti neke družine, ki že ima svoja dva otroka, ga posvojijo in pri enaindvajsetih letih je vključen s šolski sistem, izobražuje se in je na poti v samostojnost. Napeto in vabljivo branje.

Jože

Ernesto Guevara: Motoristov dnevnik

Da, to je tisti Ernesto, ki je znan pod nazivim “CHE”. K izbiri te knjige, me je pritegnil dokumentarni film, ki sem si ga ogledala na kanalu History, tik pred izposojo prej omenjene knjige. Film je v celoti prikazal Ernestovo življenjsko zgodbo.

Knjiga je v bistvu zbirka zapisov s potovanja mladega triindvajsetletnega študenta medicine Ernesta in njegovega starejšega prijatelja biokemika Alberta Grandosa, po državah južne Amerike leta 1952, katere je uredila Ernestova hči. Oba sta si silno želela videti to ogromno južno ameriško celino, si uredila vse vstopne vizume, pripravila svoj motor z imenom Vsemogočni ter v pol leta od januarja pa do julija, prevandrala štiri države: Čile, Peru, Kolumbijo in Venezuelo. Občudovala sta neizmirno lepoto narave in kulturo prvotnih prebivalcev teh dežel, obiskala vse mogoče muzeje, katedrale, bolnišnice za gobavce, rudnike, velemesta, zanikrne in od Boga pozabljene vasi, Machu Pichu in plula po jezeru Titicaca in Amazonki. Vse to sta vneto zabeležila s fotografskim aparatom, saj knjigo krasijo njune fotogafije s tega potovanja. Ugotovila sta, da je razkorak med peščico bogatih potomcev konkviste in potomci avtohtonih revnih prebivalcev teh držav ogormen. Navadni ljudje za golo preživetje delajo v nemogočih razmerah in si uničujejo zdravje z rudami bogatih rudnikih, kateri lastniki so belci iz severne Amerike. Zdravsto in sociala ter šolstvo sta organizirana zelo slabo in še ta ne delujeta, tako kot bi bilo treba. Vse države južne Amerike imajo nekaj skupnega: več ali manj imajo na vsakih nekaj let puče, vojaške diktature, revolucije, velemesta na obalah oceanov in notranjosti celine v katerih se bohoti beda in koka nevredna človeškega življenja. To potrdijo znani pisci iz držav Latinske Amerike: G. Garcia Marquez, I. Allende,..  Priporočam v branje, kogar zanima Che-jevo življenje v času njegove mladosti.

Mateja

 

Vesna Cetnski: Menopavza

Drage dame, enkratna knjiga za vas, da po končanem njenem branju ugotovite, da menopavza ni nikakršen bav bav in se oddahnete. Zakaj? Ker nam avtorica predstavi vso svojo življenjsko zgodbo, ki se razteza od njenih trideset pa vse do šestdesetih let in malo čez. Brez olepšave nam razgrne vso tragiko njenega prvega zakona, iskanje samozdravljenja v jogi in njeni filozofiji, zatekanje v vegetarijanstvo, večne selitve in enega konca Slovenije na njen drug konec, iskanje potrditve očetovstva pri njenem biološkem očetu, iskanje primernega partnerja, da ublaži svojo osamo, oriše razpad nekega družbenega sistema, ki ogrozi odnose med sodelavci v njeni službi, kar je posledica njena odpoved delovnega razmerja. Znajde se popolnoma sama na dnu, brez finančnih sredstev, brez moralne podpore svojih najbližjih in globoko v meni z vsemi njenimi spremljevalnimi tipičnimi znaki, ki vodijo v menopavzo. Počasi je pričela reševati svoje probleme in ugotovila, da ji pri tem ne pomaga nobena filozofija niti pozitivne afirmacije. Pomaga samo lastna motivacija in delovanje, kako priti na racionalen način do realnih ciljev. V menopavzi pričneš dojemati svet na drugačen zelo racionalen način, brez olepšave. Pri tem še opiše zelo tragična življenjska obdobja nekaterih žensk, ki se z lastno motivacijo in delom izvlečejo iz krutih razmer v normalno življenje. Ko prebereš to knjigo ugotoviš, da si ena izmed srečnic, ki jo zaenkrat še niso doleteli tako tragični dogodki kot so opisani v knjigi in da znaš v obdobju menopavze iz sebe izvleči le najboljše: pred seboj imaš kratkoročne cilje, do katerih moraš priti s svojo motivacijo, ustvarjalnim delom, racionalnim načinom in pri tem upoštevati temeljno pravilo, da moraš s svojim življenjem ravnati spoštljivo, z denarjem in materialnimi dobrinami pa preudarno. Knjiga ameriške avtorice Nore Ephron, ki sem jo brala v septembru-oktobru, je glede na vsebino podobna prej omenjeni knjigi. Toda Ephronova svojo življenjsko zgodbo in dogodke, ki so se ji pripetili, poda na bolj humoren način.

Mateja

 

 

Čarobna govorica pravljic

SLOVENSKE  BAJESLOVNE IN PRIPOVEDNE PODOBE (Jože Karlovšek) Slovenski staroverci in družina Karlovšek

Človek je ustvaril oz. priredil božanstva po svojih potrebah, široko zasnovanih palet raznih motivov in potreb. Nekdaj so božanstva oz. njihovi izreki služili ljudem v dvomljivih odločitvah (pitijske prerokbe) danes pa služijo kot domnevne prerokbe, kjer želimo poudariti mističnost dogodka.

Zato bi po mojem veljalo: »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.«  Zaupaš lahko le narodnemu izročilu in pa, da si rojen pod srečno zvezdo.

Jože

 

44 pravljic iz zakladnice zbirk Milka Matičetova

Simpatičen skupek pravljic in krasen dodatek na koncu o dilemah pri zapisovanju pravljic. O tem ali slediti zgodbi ali besedi. Ljudsko izražanje, narečne posebnosti, ki obogatijo knjižni jezik in stilistiko. Anja Štefan sledi zgodbi, preoblikuje stavek, odstavek, doda alineje, kar je pač potrebno, da zgodba zaživi v današnjem času. In za tem stoji, ker se podpiše z imenom in priimkom.

Alenka

 

Sibirske pravljice (izbor in priredba –
Maria Ana Kolman, ilustracije – Arijana Gadžijev).

Čudovita knjiga z enkratnimi ilustracijami, ki bralca popeljejo v neznan
svet onstran Urala, v skrivnostnost tajge in tundre.
Beseda Sibir pomeni “Speča dežela”. To je razprostrana dežela, ki živi s
tišino tajge in spečimi duhovi svojih prednikov. Od tod prihajajo
pravljice, ki nam razkrivajo modrost in pravičnost starodavnih ljudstev.
Pravljice nam govorijo o svetu, kakršen bi moral biti in o tem, kaj je
prav in kaj je narobe. Moto vseh zgodb je: bodi dober in pravičen ter
predan svojemu rodu. Prav tako imajo svojo sporočilnost tudi enkratne
ilustracije: uokvirjeni smo z vsem, kar nas obdaja – z rastlinami,
živalmi, ljudmi in zemljo…

Mateja

 

Janez Svetina: Duhovna govorica pravljic; Kačja dolina/F. S. Finžgar, lesorezi Peter Abram

Čudovita, bibliofilska izdaja pravljice Kačja dolina, ki jo je zapisal Finžgar, ter olepšana z kesorezi Petra Abrama. Slovensko pravljico o tem, kako se nam dobra dela in nameni poplačajo, slabi pa prav tako, le s slabim, spremlja besedilo o duhovni govorici pravljic Janeza Svetine. Pravljice so namreč tudi del naše bogate duhovne dediščine. Od srca priporočam.

Urška

Mladinski roman

Marjana Moškrič: Ledene magnolije

Pisateljica bralca posrka v življenje treh prijateljic najstnic: Lucije, Pike in Mije. Seznanimo se z vsemi problemi, ki pestijo najstnice: ljubezenske težave, zunanji izgled, telesna teža, problemi s sorojenci in starši ter sošolci… Nato nas avtorica zgodbe postavi pred zid spolne zlorabe najstnice v domačem družinskem okolju. Vsebina knjige ni tako enostavna za branje.

V zgodbi je vešče orisana psihična oziroma duševna stiska zlorabljenega dekleta, ki kliče po pomoči, a okolica, ki jo obdaja, njenega krika sploh ne zazna. Njeni prijateljici sta opazili spremembo na njenem nenavadnem obnašanju, toda ga nista zmogli razkriti in povezati s čim takim, kot je spolna zloraba. Najbolj žalostno je to, da je njena lastna mama gluha in slepa za nenavadno dogajanje v lastnem domu. Še po razkritju spolne zlorabe in fizičnega ter psihičnega maltretiranja njenega drugega moža do njene prve hčere Lucije, ne verjame v prej navedene dogodke. Ne verjame svoji lastni hčeri Luciji. Obtoži jo izmišljotin, laži in ljubosumja do njenega drugega moža, ki je spreten manipulator. Postavi se v bran svojega moža, dokler je okolica ne postavijo pred dejstvo, da bodo prijavili tudi njo in ostala bo brez obeh hčera, mož pa jo bo tako ali tako zapustil.

Kako tipično je za slovenske matere, da ne verjamejo lastnim otrokom, ki so žrtve spolne zlorabe njihovih partnerjev. V svoji dolgoletni praksi in izkušnjah je ga. Vlasta Nussdorfer (ustanoviteljica Belega obroča), ki je raziskovala in branila žrtve spolnih zlorab, prišla do istega zaključka: matere žrtev spolne zlorabe, se postavijo v bran storilca, žrtve pa obtožijo laži in izmišljotin.

V mojem najstniškem obdobju smo vneto brali knjig Antona Ingoliča: Gimnazijka. V njej je predstavljen problem nosečnosti v najstniškem obdobju. To so bila sedemdeseta in osemdeseta leta, v katerih zaščitna sredstva proti nosečnosti niso bila tako lahko dostopna kot danes in nosečnosti najstnic so bile kar pogoste. Danes je dostop do zaščite mnogo lažji, se pa pojavi problem spolnih zlorab (te vrste zlorab so bile tudi prej, samo nikoli se ni javno govorilo o tem na tak način kot se danes), ki ga knjiga M. Moškrič predstavi na plano.

Mateja

 

IVONA BREZINOVA, VPIJ, POTIHO BRAT

 

Zelo zanimivo, zelo napeto, tudi tragično.

Remi ima težjo obliko avtizma in motnjo v duševnem razvoju in z mamo in sestro se stalno selijo in menjavajo šole, da bežijo pred nezadovoljstvo sostanovalcev in šole. Remija splavlja v bes vsaka sprememba. Na primer: ob ponedeljkih sta mama in sestra oblečeni v zeleno, če ne, ponori, ob torkih modro… Tako ve, kateri dan v tednu je.

Patrik, sošolec sestre Pamele pa je inteligenten avtist. Ker ne prepozna čustev, ima Frizico, zvezek kamor riše obraze z jezo, veseljem, začudenjem…

Ko Remi življenjsko ogrozi mamo, mora v dom…

Zaključek: O avtizmu bi morali starši in učitelji vedeti več…(tudi jaz sem v času poučevanja vedela premalo, o avtistih ni bilo nič znanega).

Danes imajo otroci s posebnimi potrebami več strokovne pomoč, tudi starši, čeprav je to težka življenjska preizkušnja

Metka

Poezija

Ifigenija Simonović: Kasneje

I. Simonović je 68 letna profesorica slavistike in primerjalne književnosti, pesnica, esejistka, piše tudi za otroke ter lončari.

V knjigi prevladuje del tematike bolečega razhoda z ljubljeno osebo (pesmi so pisane v prvi obliki ženskega  spola in domnevam, da avtorica opisuje eno izmed svojih težkih življenjskih izkušenj). Na splošno se mi njene pesmi zdijo temačne, hladne, trpke in nerazumljive.

Tako kot Jožetu, je tudi meni bolj všeč Pavček s svojimi “Angeli”. Angeli so pravi balzam za dušo: topli, mehki in puhasti, ki te skrijejo med svoja nežna toležeča krila. To zbirko pesmi lahko bereš znova in znova in uživaš v njeni milini.

Moram omeniti tudi zbirko pesmi z naslovom “Ne bodi kot drugi”, našega letošnjega prešernovega nagrajenca Ferija Lainščka. Tudi Lainšček je s to zbirko poezije nežen in ljubeč. Njegova odlika je tudi, da piše pesmi v prvi obliki ženskega spola. Prelevi se v rahločutno žensko iz katere vrejo čustva ljubezni, topline in sprejetosti.

Mateja

Mladi/nepoznani slovenski avtorji

Marjan Žiberna: Norma

 

Pisec se znajde v bolnišnici, okreva po sesutju telesa. Je tekač, ki je dolga leta treniral in poslušal prigovarjanje staršev, da odneha. Treniranje teka mu odsvetujejo. Polahko teče, je trener rekreativnih skupin. Delo je plačano. Poleg tega je novinar. Piše reportaže, pisma bralcev, erotične zgodbe, preureja diplomske naloge, da plača račune in živi.

Spozna punco Normo. To je tista, ki jo je videl že zadnji dan v bolnišnici. Se ujameta. Ona ga povleče naprej, ker je zelo ambiciozna. Tudi sam je v tem obdobju zelo aktiven, službeno in tekaško. Ona je prav punca s katero se vidi v prihodnosti (otroci, ustaljenost). Se pa ne vidita dosti, ker ona veliko študira, dela, igra violo itd. No, v tem času je še s svojim šefom, ki je njegov zdravnik, Žabot se piše. Z Normo končata vezo, se pa srečujeta brez besed enkrat tedensko, kadar ga naroči, in se ljubita. Takrat mu ona tudi daje injekcije EPO-ta, eritropoetina. Se kasneje izkaže, da je dobival placebo.

Tekač ima prijatelja Iztoka. Iztok je slikar. Vozi taksi, da preživi, ostalo pa slika in kadi travo. Zunanji svet ga ne gane. Samozavestno, brez vpliva zunanjega sveta nanj, slika. Odkrije ga avstrijski agent, ki mu nekatera dela odkupi po 1000 – 2000 €, za eno ponuja 30.000 €. To sliko kasneje pokloni tekaču, da jo bo obesil na steno stanovanja, ki mu ga je kupila mama.

Zadnje srečanje z Normo je tako, da odkrije, da ju je med seksom opazoval Žabot. Razbije mu par zob. Sam dobi mavec. Ga da dol, potem pa gre v Berlin na maraton. Iztok gre z njim. Želodčne težave, odstopi pri 16 km. Na poti domov mu Iztok pravi, naj odteče maraton zase. To tudi naredi. Na Šišenskem stadionu, ob pomoči njegovih tekačev, Iztoka, Roka.

Zgodba se konča s SMS-jem od Norme, da ga je imela rada, ni znala drugače in naj je ne čaka ter  priznanjem placeba. Norma se smrtno ponesreči med plezanjem na Jezerskem, natanko eno leto po njunem plezalskem izletu.

Izredno hitro berljivo. Precej dogajanja. Lepo sledenje dogodkom.

Alenka

 

Carmen L. Oven: Sprehajalka gospodovega psa

Zavzeto sem se lotil branja te zgodbe. Mislil sem na sprotno obnovo, opazna krajša besedila, študijski pristop. A me je privlačna zgodba pritegnila bolj, v treh, morda štirih zamahih sem spis predelal in se globoko zamislil. Samotnost potovanja po nepoznanem Afganistanu-Iranu v dokaj čudnem stanovanjskem zabojniku, z dokaj pogostimi stiki s tamkajšnjimi ženskami oz. dekleti in tudi moškimi, v neizmerni peščeni puščavi, ki najmanj podzavestno, seveda pa tudi dnevno aktivno vpliva na zavedanje tistih, ki se vanjo zatekajo. Pri tem je voznik vozila, ljubljeni fant Dane- »Da Ne«?, ki se brez posebnega pojasnila odvrne od svoje sopotnice, končno se celo telesno poškoduje , da potrebuje zdravniško pomoč , dekle, ki je medtem zanosilo, pa brezupno išče psihično pomoč, ki ji jo tiho, skoraj nemo sporočajo domača, menda zelo lepa in zaradi vere bolj izkušena dekleta … Skrivnostno dogajanje in preobrazba naše poznane Mile, do končnega razpleta na letališču, ko ji uspe zapustiti potovanje in ljubljenega partnerja.   Ljubiti ali ne ljubiti – to je zdaj vprašanje – po Hamletovsko.

Dogajanje teče v daljnih krajih, a je bistvo v notranjih odnosih, v duševnosti glavnih oseb.

Če naj za osebno rabo  izdelam neke zaključke te zgodbe, se počutim nemočnega, pa bom parcialno, torej le deloma utemeljeno zaokrožil, da mi je sreča in svoboda drugih, torej naše poznane glavne osebe Mile, nedoumljiva. Naj se naslonim na izkušnjo domačega pisca poznanega iz TV nadaljevanke   (mislim na g. Krišlja, če je prav zapisano) ki je zaokrožil »nesrečna ljubezen je neumnost, po vasi gor in dol tekati, pa ne pristaviti lestve pod odprto okence!«

Pa še en pogled. Življenje je borba, kdor se bori, lahko izgubi, kdor se ne bori , je že izgubil .

Jože

 

Vida Kokalj: Levo srce ali ta prekleti ženski roman

 

Roman je zelo berljiv, veliko je napetosti in do konca knjige ne veš, da so vse tri ženske, o katerih piše pisateljica, zelo povezane in sicer: mama, hči in vnukinja.

 

Mama Fani Potočar, starka živi sama in se z občino bori za komunalno ureditev ulice. Pisari županu in z vztrajnostjo tudi veliko doseže. Pri delu ji pomaga sosedov mulc, ona pa pomaga njemu pri njegovih težavah. Pomagati zna iz svojih življenjskih izkušenj in neuspehov.

Hči – vdova, začenja živeti po moževi smrti. Želi si uspeti kot pisateljica, nima stikov ne z mamo in ne s hčerjo. Ponovno  se uči voziti avto in inštruktor je dober poslušalec in terapevt.

Vnukinja  ima neuspešen zakon, se ločuje z vsemi težavami, ker je posesivna do otroka, sreča tujca in uspešno začenja novo življenje v Bejrutu. Starka Fani odhaja s sodišča in hči jo mimogrede prepozna.

 Navduševala me je starka Fani Potočar… Več pa ne bom napisala, saj boste verjetno brali.

 

Metka

 

 

Lena Kramp: Buda ne potrebuje diete

Knjigo je napisala profesorica nemščine iz Maribora. Posledica tega je, da avtorica zgodbo postavila prav v Maribor.

Zgodbo svojega otroštva in najstništva nam pripoveduje Ksenja: “sveža” diplomantka sredi dvajsetih let. Ksenja odrašča v dobi samoupravnega socializma. Zaradi velikih pričakovanj njene vedno preveč zaposlene in prezahtevne mame, se dekle počuti kot “butasta tepka”, ki ne ve kaj bi počela v svojem življenju. Šolo izdeluje brez posebnih uspehov, nima nikakršnega posebnega hobija, ki bi jo veselil in prijateljuje s svojim sošolcem Dragecem, ki je že potencialni alkoholik in velik manipulator, ki s spretnim vrtenjem jezika, omreži marsikatero dekle. Ksenja se sooča tudi z vsemi problemi, ki jih prinaša najstništvo: neizpolnjena ljubezen do njenega drugega zelo pametnega in razgledanega sošolca Smiljana, ambiciozne zahteve njenih staršev in vprašanje, kaj naj počne, ko odraste. Skozi njeno simpatično na momente humorno pripoved izvemo, da najraje obiskuje veroučno skupino, ki jo vodi mlad kaplan Matej. To je edini človek, ki zna prisluhniti vsem razmišljanjem in vprašanjem negotovih najstnikov. Vedno najde pravo besedo in jo postavi na pravo mesto in s tem potolaži in napolni z energijo mladež, ki ga obdaja.

Knjiga me je spomnila na moje otroštvo in najstništvo, saj je glavna junakinja le kakšno leto ali dve starejša od mene. Njen jezik ni slengovski ampak zelo razmišljujoč in lep saj me spominja malce na jezik A. Makine-ja (knjiga Kratkih in večnih ljubezni).

Mateja

Deli
Share on FacebookTweet about this on TwitterShare on Google+
(Skupno 272 obiskov, današnjih obiskov 1)